»Nedolžen!« zastokal je še enkrat, potem pa so ga zapustile moči in kakor posekan je telebnil po sobi, da je s svojim debelim trebuhom v hipu pregradil ozko čumnato čez in čez. Tisti trenutek porabil je Sonce v svojo korist. Kakor strela planil je izza mize, kjer je bil na tleh zapustil znak svojega meništva, ter priskočil k oknu.