In vsako leto se je usedala ptica puščave na zelene moje vrhe in raztezala je blesteče svoje kolo, ki se žari živeje od jutranje! In vsako leto je bil moj sad samo nji, mnogobrojni ptici puščave in drugemu nikomur! Vam ga pa ne dam, vam beračem, ki mi bosonogi in z raztrgano obleko kradete senco predragega mojega drevesa.’