Tudi pri praporih so se kazale barve deželnih stanov: dve kompaniji sta imeli prapore modrobele, drugi dve pa žoltobele. Da je vsa ta zmes barv napravljala pri tedanjem neolikanem okusu mnogo vtisa, ni treba posebej naglašati; istotako ni treba posebe naglašati, da so zbrane množice z burnimi vzkliki pozdravljale tolpo, katero je pripeljal Ljudovit na šentviško polje. Marikak, katerega je bila radovednost prignala isti dan s pogorja na plan, opazil je pod žoltobelo ali modrobelo zastavo svojega graščaka ali pa vsaj njegovega vročekrvnega sina, pred katerim se je morda še bolj tresel nego pred očetom samim!