Ondi je raslo košato drevje, bodisi sadunostno, bodisi samo tako, katero je bilo v sencu in pogledu v razkošje. Obilo je bilo sadja, rumenega in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran vrta je bila tisto popoludne zapuščena, in niti nadzornika ni bilo tu sèm, ker se je ravno vedelo, da se tu ni moglo ničesar vzeti.