Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem. Tedaj se Vajkardu niti v sanjah ni dozdevalo, da bode nekaj let pozneje pregnan, pozabljen, zaničevan in s prekletstvom najvišje nemilosti obdan umiral od celega sveta zapuščen v tožnem in samotnem gradiču žužemberškem!
»Da se pa vse to doseže,« nadaljeval je, »treba je predvsem, da se s posvetno mojo knežijo združi še êna, ki bi mi dajala veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi božji; v cerkvi božji, katera še vedno odločuje in rebus nostris!