Streha na njej pa je že tudi raztrgana!« »Moj Bog!« zahiti gospa Janeževa, »ali ljudje nič ne dajo za pobožne namene?«
»Ljudje, ljuba in lepa moja gospa,« ‒ ta »lepa gospa« je Janeževki segla globoko v srce, ‒ »so tako revni, da mešajo včasi ilovico med moko, samo da imajo kaj kruha.