»Majhno leseno kolibico imamo,« ‒ in abé Inglesie je zopet kazal belo svojega očesa, »nekdaj so gonili konje čez noč v njo, a sedaj se daruje v njej sveta! Streha na njej pa je že tudi raztrgana!« »Moj Bog!« zahiti gospa Janeževa, »ali ljudje nič ne dajo za pobožne namene?«