»Kaj, še cerkve nimajo!« je vzkliknila gospa Gogalova s sočutjem. »Majhno leseno kolibico imamo,« ‒ in abé Inglesie je zopet kazal belo svojega očesa, »nekdaj so gonili konje čez noč v njo, a sedaj se daruje v njej sveta! Streha na njej pa je že tudi raztrgana!«