Eno željo pa imava, da bi kaj nabrala za moje zapuščene župljane v Luiziani, da bi si mogli vsaj cerkev zgraditi!« »Kaj, še cerkve nimajo!« je vzkliknila gospa Gogalova s sočutjem. »Majhno leseno kolibico imamo,« ‒ in abé Inglesie je zopet kazal belo svojega očesa, »nekdaj so gonili konje čez noč v njo, a sedaj se daruje v njej sveta!