škof se mu je tudi ujel v zanko ‒ z nemško pridigo v stolnici se je dokaj srečno predstavil ljubljanskemu občinstvu. Stanoval je pri očetih frančiškanih in komaj je bil dober teden v Ljubljani, že so vedele pobožne ženice, da je prišel k frančiškanom »svetnik«, ki spi na golih deskah, ki ne pije vina in ki bode prejkone tudi čudeže delal. Čeljustnik iz Trnovega pa se je, ko so mu govorili o tem, odrezal: »Če je svetnik, ne vem!