Najbrže je ravno v tistih časih pisal v svoj dnevnik sam o sebi takole: »Jaz sem moralna moč v Nemčiji in najbrže tudi v Evropi, moč, po kateri nastane velika praznota, kadar izgine! Čemu naj bom med toliko milijoni ljudi ravno jaz tisti, ki naj povsod tam misli, kjer drugi ničesar ne mislijo, ki naj dela, kjer drugi ničesar ne delajo, ki naj piše, kjer drugi pisati ne umejo!« Svojo ljubo osebnost je torej takratni avstrijski »državni in konferenčni minister« visoko spoštoval in čutil se je kot sonce, okrog katerega se je imel sukati kongres.