Ko se je ob dvanajstih povrnil naš cesar z izprehoda ‒ »von allerhöchst Ihrer Lieblingsspazierfahrt« ‒ iz Mestnega loga, kjer mu je bil magistrat postavil malo lopo, ki še danes stoji, je prišel car, da mu je izrekel najsrčnejša voščila. Suverena sta nato obedovala »im vertraulichen Cirkel«32, po obedu pa je svirala pod okni deželnega dvorca godba Wimpfenovega polka. Zvečer se je v gledališču zopet pela cesarska pesem in mesto samo je bilo zopet čarobno razsvetljeno.