Dvor je imel svojo mašo pri nunah in belo oblečene šolske deklice so zopet stale v špalirju po cerkvi. Ob desetih je pel ljubljanski škof Te Deum, pred cerkvijo pa je »paradiral« bataljon graničarjev in z so grmeli topovi. Ko se je ob dvanajstih povrnil naš cesar z izprehoda ‒ »von allerhöchst Ihrer Lieblingsspazierfahrt« ‒ iz Mestnega loga, kjer mu je bil magistrat postavil malo lopo, ki še danes stoji, je prišel car, da mu je izrekel najsrčnejša voščila.