Ostajal je do zadnjega konca. Posebno tedaj, ko je naš postal vladika ljubljanski, ki je bil škof in, kakor ga prej ne pozneje nismo imeli, ki ni bil karikatura, zavita v hermelin in violetni talar, nego pravi škof in resničen! Kadar je ta cerkveni dostojanstvenik z vojaško svojo podobo korakal v Šenklavžu pod divnimi Quaglievimi freskami ter delil blagoslov in sejal ljubezen iz modrih svojih oči, tedaj je izginil v nič tisti semeniški drobiž pred njim in tisti korarski ostanki za njim!