Ljubljansko pobožno ženstvo je kmalu iztaknilo, da ima pater nekaj božjega, nekaj rajsko milega na sebi, da je lep in zal, kakor more biti le božji služabnik, ki se s svojim bleščečim mašnim plaščem tako rad prikrade v mehko žensko srce. »Sedite, gospodje, sedite!« je gostolela gospodinja. »Takoj bo večerjica!«