Ker pa je Volkonski poznal muhe visokega svojega gospoda, si tudi oni ni drznil izpregovoriti, dobro vedoč, da bi se car takoj znosil nad njim, ako bi ga motil z ogovorom. Molče je torej stopal za carjem po širokih stopnicah nizdol, in sicer, vsaj na zunaj, s tistim globokim respektom, ki ga kažejo izučeni dvorniki pri vsaki priliki.
Ko sta stopila v temačno vežo, se je pred njima dvignila s kamna, ki je služil ta čas korarjem, da so mogli splezati na konjiča ‒ ženska, razmršena in v obleki, ki je bila tu pa tam raztrgana.