Dvorec, v katerem je grof Kovnic prešteval nekdaj polne svoje vreče, v katerem je grof Leslice ljubil rdečelične svoje ljubice, v katerem je grof Herberstein koval svoje fine, rimskemu papeštvu tako sovražne misli, v katerem je baron de Brigido ‒ ta eksotična rastlina ‒ gospodoval z laško svojo lahkoživnostjo, je tedaj tičal pod bleskom ruskega imperatorja. Obdajal ga je milje šeg, tuje vere, tujega, v jedru še vedno barbarskega plemstva. Če bi mogle stene govoriti in pripovedovati o tem, kar se je v dvorcu ljubljanskega škofa godilo za časa ljubljanskega kongresa, bi pokojni kardinal ne bil mogel nikdar zaspati pod njegovo streho!