Tedanjega poeta pa je napitnica razvnela, da je pograbil po svoji pesniški liri ter zapel:
Welche Schreckenstage! Thränen, Schmerz und Klage zeichnen ihre Spur, ringsum Zähren thauen; doch in Franzens Gauen weint die.24 Ko so zopet sedeli, je izpregovoril Volkonski: »Na neomejeno zvestobo svojih podanikov največ greše suvereni! Ali vzlic tej zvestobi je včasi veliko patriotsko delo, obsekati staro dinastijo.