Trčil je z grofom Sporckom, ki je kot guverner zastopal tudi vojvodino Kranjsko, na katero je posijal s to najvišjo napitnico posebno močan žarek cesarske milosti. Vsi navzočni ‒ nekaj izjem je seveda tudi bilo ‒ so se kar tresli od velikega navdušenja ob tako milostivem vladarjevem odlikovanju, a župan ljubljanski je imel mnogo truda, da je zadržal povabljene someščane, da niso zagnali lojalnega hrupa ob Francevi napitnici. Tedanjega poeta pa je napitnica razvnela, da je pograbil po svoji pesniški liri ter zapel: