»Jaz tudi, jaz tudi!« so vsi potrjevali po vrsti. Prijateljstvo v Ljubljani je bilo tiste dni ravno tako, kakor je še dandanes; prijatelj je prijatelju privoščil ‒ najhujše! Tedaj je Bernbacher škodoželjno izpregovoril: »Pa vendar postaneta oba deležna, če že ne cesarskega obeda, pa vsaj cesarskih jedil!«