Ravno pri nunski cerkvi začuje sladak glas za sabo: »Kje kaj pereš,?« Ko se je bila obrnila, je stala pred njo Komarjeva, s katero si do sedaj nista bili niti dobro znani, dasi je tudi leta stanovala v Kravji dolini. Zavidala je Topolščakovim vsako capico, ki je prihajala pri njih v perilni čebriček.