Na bližnjem šenklavškem zvoniku je udarjalo pol dvanajstih, sonce pa je sijalo s pomladansko gorkoto. Še vedno je plamtelo v njej: njega videti, njega, kneza Metternicha! Če je že morala Luiza v Ljubljano, je hotela prej ko prej zreti svoj vzor od obličja do obličja.