Ko ji je bila mati povedala, da so se stvari tako zasukale, da se vendar preselijo na kongres v Ljubljano, jo je hotela v prvem trenutku zapustiti zavest in kri ji je zasilila k srcu, da ji je bil obrazek kakor sveča. Nato pa se je potopila v valove globoke sreče in vse kotičke njenega srca je preplula ena misel: njega videti, ž njim govoriti! Dne 31. januarja je prišla torej Luiza s svojim očetom v Ljubljano.