Metternich, dasi skoz in skoz absolutist in monarhist, ga je ‒ skoraj bi rekli ‒ vprav zaničeval. Čujmo, kako piše o ubogem v svojem dnevniku: »Že vdrugič me je doletela naloga, da ga zopet spravim pokonci, ker ima žalostno navado, zmeraj zopet pasti. Je pač obilo kraljev, ki so vere, da je prestol samo fotelj, na katerem se prijetno zaspi.