Poslovila se je zopet s pokloni, ki so bili precej ceremoniozni. Ko je bila gospodična odšla v svojo sobo, se oglasi Kandučeva: »Ti si pač srečna, ljuba, da ti je Bog dal tako lepega otroka!«
»Če je lepa,« odklanja gospa, dasi je bila o tej lepoti bolj prepričana nego si bodi kdorkoli pod božjim soncem, »ne vem, da je pa pridna in zelo ubogljiva, to bi si pa skoraj upala trditi!«