Ljubljančani so jih imenovali »atašeje«, in pri »Belem konjiču« ‒ v stari nekdanji Aurovi hiši ‒ je imela ta lahkoživna družba svoje včasi zelo hrupno taborišče. Na plesih so se ti gospodiči zelo odlikovali, umeli so zapeljivo govoriti, imeli so denar, imeli so tudi največkrat imenitna, zelo stara imena. Če so kje izvohali lepo dekle, niso prej mirovali, da ji niso zmedli srca.