se je z veliko nerodnostjo priklonil in odtaval iz sobe. Zunaj na hodniku je obstal, a za njim je prišla tudi megla, ki ga je že v sobi objemala. Storil si je znamenje svetega križa, toda megla se ni hotela razpršiti, in še vedno je čutil na čelu, kakor bi ga žgalo razbeljeno železo tam, kamor mu je bila položila grofica bele svoje prste.