»Pavía se pravi tisti vasi,« je govoril berač neprestano, »in daleč tam na Laškem leži. Imenovali so nas loncknehte in v vrsto smo se postavili ter lahko rečem, da smo imeli sulice daljše od žrdi pri vozeh, In s temi smo bodli in stali kakor zid. Zapovedoval nam je gospod Peskara in neki hudič, neki Švicar, ga je sunil v rebra, da je potem moral umreti!