»Za, kje tičiš, amice?« je izpregovoril oskrbnik. »Ali meniš, da čas kradem in da se mi ljubi ravno tebe čakati, dokler ne prilezeš odkod kakor polž!« Pisarček se je tako resnega ogovora zelo prestrašil; gnetel je klobuček v roki in to tako nerodno, da se je prelomilo belo pero, ki mu je služilo v največji lišp.