Dobro so ga poznali v kuhinji gospoda viteza Hohenburga in z veseljem ga sprejemali, kadar je prišel na loško graščino. Nikdar ni došel prazen, in zadelj ga je še celo viso kočastiti gospod oskrbnik prav čislal kakor zvestega in pridnega hlapca. Tudi tisti dan se je izkazoval z veliko umetnostjo in marsikatera riba je zatrepetala pod njegovim železom.