Tedaj se mi je poželelo po gospe, katero ve tri itak dobro poznate. Tiste dni - morda je še danes - je bila najkrasnejša ljubljanska gospa, a bila je - gospa, ne nabiraj svojih ust! - moja prijateljica. Kadar me je morila kaka skrb ali otožnost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici, in vselej je njena materinska beseda razvedrila mojo dušo in čelo.