V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano sem in tja, kakor petelin na vrhu cerkvene strehe, kadar je dvojna sapa v zraku. Ta uboga glava je brez odloga kakor nihalo premikala se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom. Vse to je napravljalo vtis smešnosti, ali ravno ta smešnost je nehote povišavala - če si nosil kaj človeškega srca v sebi - vtis žalosti, katera je bila materi v toliki meri prisojena.