Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša!... Toda to ni bila suša, to je bila solza Azraela, katero je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva!
VI Krenila sva nato iz dvorane svetáh spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku ‒ kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidju ‒ dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki.