Kakor plaha pobegnem po beli stezi navpik. Ne oziram se niti na desno niti na levo; neprestano hitim dalje, da malone čujem glasni trepet plahega svojega srca. Za sabo slišim rjovenje besnih žensk, slišim tudi nadvikarija, ki opominja razljučeno tolpo, da me ne sme umoriti, ker bi bilo škoda, ako bi se polagoma ne spekel in ne sežgal na goreči grmadi ...