Dolgo dolgo sva se razgovarjala z nadškofom, vendar tuje uho ni čulo, kar sva govorila. Končno se mi je odkazalo bogato stanovanje v škofijskem dvorcu, in moj strežnik, profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, smel se je utaboriti v škofijski kuhinji, kjer je pomival sklede in krožnike, kjer se mu je pa tudi godilo tako dobro kakor še nikdar v življenju. Tisto popoldne so grmeli topovi z mestnega ozidja, in z neštetih zvonikov so zapeli nebrojni zvonovi.