Hipoma priskočijo strežniki in kanoniki, drug postrežnejši od drugega. Toda strast mu je toliko napela vse žile po osušenem telesu, da brez strežniške pripomoči prileze do mize, kjer leže poezije Franceta. S tresočo roko pograbi stari nadškof staro knjigo, ki se je z umazano in raztrgano zunanjostjo svojo čudila bržkone sama najbolj, kako je zašla v to belo roko in blizu iskrečih dragih kamnov na prelatovih prstih.