se sam v sebi roti na starega nadškofa, ki mu je pred nosom požel plod naporne razprave, in mu vzdeva priimke, zaradi katerih bi se moral stokrat posaditi na zatožno klop. Ves ta vihar pa se ne kaže na zunaj; predsednik je miren in ponižen ter hvaležno vdan sprejme sodbo višjega pastirja. Nadškof Martinus, saj se je vedelo, bil je precej skop in je rad spravljal zveneči denar v svoje predale.