Megla se je vlačila po krájinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhov, begajočih po meglenem polumraku. Prešteti ni bilo onih, ki so trpeli in jokali ondi ob tožnih strminah. Na desni strani pa je sijalo večno sonce, in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko ali nad modrobojnim jezerom.