Jaz molčim in kadar srečam nadvikarija, tedaj sem mu najslajši in najboljši prijatelj.« »Saj to je!« vzdihne pater polkovnik, »in dobro sem vedel, da Meti svoji ‒ ne misli ničesar pregrešnega, pater major! ‒ ne dobim dispenze, če mi ne pomore stolni nadvikarij Gregorij. Naročil sem torej svojemu kuharju, naj pripravi, kar je dobrega pod milim nebom, in skuha, speče in ocvre, kar prihaja na mizo pri največjih pojedinah.«