Glede utrjenosti pa mi tudi ni bilo treba tarnati, kajti pri sv. sem bil do tedaj že najmanj tridesetkrat, čez Ljubelj na Koroško sem jo mahnil - kajpada peš - vsaj že trikrat, do pastirske planjave pod Begunjščico pa sem tudi bil že vsaj tolikokrat, kot je prstov na eni roki.
Čeprav je pihal vroč veter, sva jo dobro mahala navzgor ter se sredi popoldneva ustavila na samem vrhu, uživajoč prelep razgled na obe strani.
»Nekaj mi pravi, da bo tu čez nekoč tekla meja med in...« me je na lepem prešinila misel, ko sem pogledoval zdaj sem zdaj tja.