Tu in tam sem že kot gimnazijec skoval kakšen verz, ob pogovoru z gospodom pa je začelo kar vreti iz mene. Vse noči sem potem čečkal na papir pesmice, pisal krajše povestice, zraven pa sem skladal glasbo za nove ljudske poskočnice.
»Imaš jutri popoldne ob petih čas?« me je ustavil gospod čez nekaj dni pred našo veliko šolo, kjer sem nabiral znanje klasičnih jezikov in starocerkvene slovanščine, ki jo je predaval gospod.