Za vse radovedne pa naj še dodam, zakaj je moralo priti do teh mojih zadnjih vrstic. Da je človek prah in da se v prah povrne, ve vsak otrok, res pa je tudi, da sem sam nameraval živeti vsaj tja do stotega leta, zdaj pa moram te vrstice pisati v letu 1927, v svojem dvainosemdesetem letu, po sedemintridesetletnem bivanju na Dovjem.
Moj zemeljski konec se je očitno začel že pred zimo.