»Življenje je eno samo hrepenenje,« mi je rekel Požganc, ko sem mu prinesel poslednjo tolažbo. »Nič mi ni hudo umreti, res pa je tudi, da sem zmeraj mislil, da bom še kaj novega naredil, a mi je nazadnje zmanjkalo moči in - časa!«
Potolažil sem ga, da je veliko naredil in da mu prav vsaka koča na ali pod njim poje slavo.