Po slovesni birmi, ki je bila zagotovo ena najlepših na Dovjem, tako lepo so se potrudili vsi moji farani, so si vaški veljaki in škof samo pokimali z glavami in vse je bilo določeno. Po kosilu, na katerega sem povabil tudi pet duhovnikov in vse druge sodelujoče z Gorenjske in iz bele Ljubljane, je škof vstal, dvignil kozarec in dejal: