Videl pa sem tudi svoje farane, da so kar žareli od zadovoljstva in sreče, da sem med njimi.
Po slovesni birmi, ki je bila zagotovo ena najlepših na Dovjem, tako lepo so se potrudili vsi moji farani, so si vaški veljaki in škof samo pokimali z glavami in vse je bilo določeno. Po kosilu, na katerega sem povabil tudi pet duhovnikov in vse druge sodelujoče z Gorenjske in iz bele Ljubljane, je škof vstal, dvignil kozarec in dejal: