Prej nisva imela pravega časa ne on ne jaz, čeprav sva si redno dopisovala in si obljubljala drug drugemu, da se zagotovo obiščeva.
»O, gospod, kako sem vam hvaležen, da ste uglasbili toliko mojih pesmi!« me je tako prisrčno objel vsega občudovanja vredni, da sem ob prvem osebnem stiku začutil, kako iskrena prijatelja sva si in kako čuden sem, da ga nisem sam že prej obiskal. Med nama je bila najvišja slovenska gora, v resnici pa sva živela ves čas oba v enakem gorskem raju, zato sva ga oba tudi enako čutila.