»Če jo bomo zapeli, potem jo bomo v slovenskem jeziku!« sem bil takoj odločen jaz.
»Prav,« je bil takoj za stvar gospod, ki se je malo pred tem po nepotrebnem zameril, kajti namesto čitalniških pevcev je vzel nemške filharmonike za izvajanje oratorija, pa je bil seveda ogenj v strehi. Kot tujec je pač premalo pazil na to, kdo pripada kakšnemu taboru: več mu je bilo do prave kvalitete izvajanja.