Sam pa sem v mislih že maševal pred oltarjem na Šmarni gori in se sam sebi zdel nekaj posebnega. Po eni strani mi je bilo to zelo všeč, po drugi pa na lepem nisem vedel, kam bi dal vso tisto lepoto, ki se je ponujala kar sama pod Šmarno goro - od čudovito pisanih polj do šumečih gozdov, še posebej pa me je skrbelo za očeta.
Oče niso bili pretirano navdušeni nad mojim šolanjem v Ljubljani, saj so morali zaradi tega razvezati mošnjiček, a glasno niso ugovarjali.