Najbolj hecen od vseh je bil Požganc, ki si je kar nase nataknil osrednji val in je bil videti kot kakšno čudno strašilo iz pločevine.
Do Kredarice niti nismo veliko zamujali po urah hoje, večja težava pa je bilo spraviti pločevino preko ledenika na sedlo med Malim in Velikim in potem na vrh. Sam sem predlagal, da počakamo en dan ter da prespimo v Dežmanovi koči, saj je bilo tako megleno, da se je komajda videlo poldrugi meter naprej.