Kose debele pocinkane pločevine z železnimi oporniki smo z vlakom spravili do Mojstrane, od tam pa smo vse skupaj odnesli na vrh. Bilo nas je pet: mojster Belec je dal svojega pomočnika, sam sem najel poleg Požganca in Kobarja še enega nosača, kajpada pa brez mene ni moglo iti. Pot do vrha je bila precej bolj zamudna in počasna, povrhu pa nam jo je zagodlo še vreme.